Pogovor s poveljnikom enote – Klemnom Dolencem.

Članek iz občinskega glasila Kopitarjev glas – Januar 2022

Piše: Natalija Golob

Klemna poznam že zelo dolgo, saj sva v osnovni šoli skupaj gulila šolske klopi in stkala prijateljske vezi. V spominu mi je ostalo, da je že takrat izjemno rad pomagal. V lanskem letu pa je njegovo prizadevanje za pomoč drugim opazila tudi občina, ki ga je nagradila s priznanjem župana za ustanovitev in vodenje Enote za prvo pomoč ter izboljšanje odzivnosti ob življensko ogrožujočih stanjih občanov občine Vodice. Sam pravi, da je to lepa popotnica za naprej, zato verjamem, da bomo o njem še slišali.

Enota za prvo pomoč, v nadaljevanju EPP je bila ustanovljena 1. oktobra 2019, občanom torej pomagate že več kot dve leti. Kdo je dal ponudo za njeno ustanovitev?

Samo področje prve pomoči me zaradi težke izkušnje iz preteklosti zanima že nekaj časa. Ideja je tako zorela nekaj let, ko pa smo v organizaciji Gasilske zveze Vodice lahko pristopili k izobraževanju za certificirane prve posredovalce, pa so se stvari začele odvijati hitreje. Moram poudariti, da so moje ideje na poveljstvu Gasilske zveze Vodice vzeli skrajno resno in mi jih tudi pomagali izpeljati. Torej sam koncept delovanja enote je moj, izpeljan pa s pomočjo posameznikov, ki so res pripomogli k sami realizaciji.

Nam lahko zaupate, katera izkušnja vas je tako zaznamovala, da ste to izvrstno idejo tudi udejanili?

Najhuje je, ko moraš poklicati nujno medicinsko pomoč na številko 112 na svoj naslov in sicer sem potreboval nujno medicinsko pomoč za oba starša v razmaku nekaj let. Ko sem bil prvič postavljen v tako situacijo je bilo moje znanje prve pomoči res slabo – takrat je bil edini tečaj tisti v sklopu opravljanja vozniškega izpita, prav tako me to področje takrat še ni zelo zanimalo. Ko čakaš na pomoč in ne veš kako bi pomagal, se minute res zdijo kot ure in nikoli ne bom pozabil občutka olajšanja, ko je prispela ekipa NMP na kraj in ko si rečeš: “OK, tukaj so, vse bo vredu”. Takrat sem se začel intenzivno ukvarjati s področjem prve pomoči ker sem si zadal cilj, da se nikoli več ne znajdem v podobni situaciji. Od tega dogodka je preteklo kar nekaj let in na žalost se mi je podobna situacija ponovila v letu 2021, ampak takrat sem uspel ukrepati hitro in pravilno – tudi zaradi izkušenj pridobljenih na intervencijah EPP.

Za vami je že 60 intervencij. Ste v tem času morda doživeli tudi kakšen nenavaden klic na pomoč, kot je denimo reševanje mačke z drevesa?

Enota za prvo pomoč je aktivirana izključno za stanja, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, torej so “rdeča prioriteta” po slovenskem indeksu za nujno medicinsko pomoč. Sam klic triažira sprejemni dispečer dispečerske službe zdravstva, ki glede na odgovore potem poda zahtevo za aktivacijo enote. Zaenkrat reševanje mačk ni stanje, za katerega bi bila naša enota aktivirana, se pa to dogaja pri “klasičnih” gasilskih intervencijah. Morda pa imamo v Vodicah samo pametnejše mačke, ki ne obtičijo na drevesih (smeh).

Kateri so najbolj pogosti primeri prve pomoči, pri katerih posredujete?

Enota posreduje na skrajno različnih intervencijah. Od srčnih zastojev, prometnih nesreč, krvavitev in še bi lahko našteval. Edino, kar imajo intervencije skupnega, je to, da smo poklicani na pomoč, ko je ogroženo človeško življenje. Iz prakse pa lahko povem, da ni dveh enakih intervencij.

Kako pa običajno izgleda poziv na intervencijo?

Člani enote imamo poleg pozivnikov pozive preusmerjene tudi na svoje mobilne telefone. Glede na podatke klicatelja dobimo poziv z informacijami o lokaciji, starosti, glavni težavi na kraju ter morebitne dodatne informacije, ki so pomembne za samo posredovanje.

Kaj pa sama koordinacija oziroma organizacija?

Po prejemu poziva člani enote preko aplikacije potrdijo ali zavrnejo odhod na intervencijo. Tako imamo stalen pregled nad odzivom. Prav tako se poslužujemo digitalnih rešitev za komunikacijo med člani enote na poti na intervencijo oziroma za podajanje zahtev in informacij med samim posredovanjem. Da pridobimo tiste dragocene minute, člani enote lahko posredujemo kar s svojimi osebnimi vozili, saj imamo opremo v osebni zadolžitvi in tako vedno pri sebi.

Klemen, zaposleni ste kot vodja prodaje in marketinga v podjetju Gebrüder Weiss. Imate mogoče kdaj občutek, da ste zgrešili poklic in bi morali delati v zdravstvu, kot reševalec denimo.

Delo, ki ga opravljam sedaj, mi ustreza in sem z njim zadovoljen, je pa res da, v kolikor bi imel na začetku svoje poklicne poti take izkušnje kot jih imam sedaj, bi resno razmislil kaj in kako. Je pa delo zdravstvenega reševalca delo, ki ga globoko spoštujem, in če bi imel to možnost, bi ga zagotovo z veseljem opravljal.

Kako usklajujete svojo kariero s prostovoljnim delom? Ste poveljnik v gasilskem društvu Šinkov Turn kot tudi v Enoti prve pomoči. Prav tako pa ste tudi član Štaba Civilne zaščite Občine Vodice. Za vas sploh ostane še kaj prostega časa?

Moj prosti čas je res večinoma zapolnjen z delom v gasilskih vrstah, ampak dokler to delaš s srcem in ne zato, ker moraš, to še vedno smatram kot prosti čas. Prostovoljstvo ti za vsako vloženo uro vrne tisto zadovoljstvo in notranji mir, ki ti včasih pomeni več kot pa sproščanje pred televizijo ob gledanju Netflixa. Če vse skupaj povežeš še s super družbo, ki jo pridobiš z leti dela v tej organizaciji, pa je to zagotovo zmagovalna kombinacija.

 V mesecu novembru ste Člani EPP pridobili ITLS licenco. Kaj to predstavlja za vas? So se z njeno pridobitvijo povečale vaše pristojnosti pri posredovanju?

ITLS licenca je zelo velik korak na področju usposabljanja enote. Gre za licenco, ki prihaja iz ZDA in obravnava oskrbo ponesrečenca v predbolniščničnem okolju. To pomeni, da smo člani enote usposobljeni za delo s poškodovanci po smernicah ITLS in da izvajamo enake postopke, ki so kompatibilni med ekipami nujne medicinske pomoči praktično po vsem svetu. Torej vsi delamo enako z enim ciljem – kvalitetna in hitra oskrba ponesrečenca na terenu. Sam nabor nalog se sicer ni povečal, se je pa spremenil pristop do določenih intervencij.

Na kakšen način?

ITLS je tečaj ki nas je naučil pravilnega pristopa k poškodovancu, sistematičnega in hitrega pregleda in primarne oskrbe na terenu. Postopki so zamišljeni na način, da preko sistematičnega pristopa nikoli ne pozabiš na katerega izmed ključnih elementov oskrbe in pregleda poškodovanca in to počnemo na enak način vsi, ki imamo opravljen tak tečaj, ne glede na to ali izvaja oskrbo na terenu gasilec ali pa reševalec.

Za hitro in dobro posredovanje se od posredovalcev pričakuje dobra fizična in mentalna pripravljenost? Kako ju vzdržujete?

Za fizično kondicijo načeloma skrbi vsak posameznik sam, je pa to vsekakor pomemben del vsake intervencije. Večji poudarek pa namenjamo t.i. “mentalni” kondiciji. Kot vemo, je posredovanje na tovrstnih intervencijah izjemno stresno, zato je pomembno, da smo na take situacije že vnaprej pripravljeni. S pomočjo realnih scenarijev na vajah in pa z učenjem od vseh, ki se prav tako ukvarjajo z reševanjem in nam predajajo že pridobljene izkušnje, se kot enota poskušamo kar najbolje pripraviti na izzive, ki nas čakajo na intervencijah. Izjemno velik faktor za obvladovanje stresa pa je nedvomno zavedanje, da enota deluje kot eno, ter zavedanje, da v primeru težav nismo nikoli sami tudi po tem, ko se zaključi sama intervencija.

Na spletni strani je zapisano, da potencialne nove člane pred vstopom v enoto temeljito preverite, da jim takšna oblika posredovanja ne predstavlja prevelikega stresa. Kakšen test morajo prestati?

Povsem normalno je, da je posameznik v gasilskih vrstah lahko strokovnjak na večih področjih in vsem je jasno, da vsak ni primeren za vse. Nekaterim denimo ne odgovarja delo na višini, drugi ne marajo dela pod izolirnim dihalnim aparatom, spet drugi imajo težavo s pogledom na kri. Član naše enote je lahko le operativni gasilec s specialnostjo bolničar, ki sam izrazi željo za vstop v enoto in eno leto sodeluje na naših vajah. V tem času posameznika dodobra spoznamo in presodimo, ali je primeren za delo v enoti, kajti sama enota je med seboj izjemno povezana. Zaupanje v enoti je namreč ključnega pomena. Že sama pot do nas je torej dokaj zahtevna in dolgotrajna, zato je to nek filter, kjer vidimo kdo prihaja k nam z res veliko željo in vnemo. Dejstvo je, da delo v enoti od posameznika zahteva ogromno časa, energije in odpovedovanja ter prilagajanja, zato je izjemno pomembno, da to povemo že na začetku in se tako potem v nadaljevanju izognemo morebitni slabi volji.

So sicer člani vaše enote, ki svoje delo opravljajo prostovoljno, že kdaj doživeli travmo, frustracijo ob videnem? Kako to rešujete?

Po vsaki naši intervenciji obvezno sledi t.i. “razbremenilni pogovor” kjer znotraj zaprte skupine predelamo izvedeno intervencijo, povemo kaj nas je najbolj pretreslo, kaj smo počeli, kako smo to počeli, kaj bi lahko izboljšali in podobno. S tem dosežemo, da se posameznik ne zapira vase in težkih izkušenj ne predeluje sam. Seveda pa imamo v sistemu zaščite in reševanja še določene dodatne oblike psihološke pomoči, ki se po intenziteti in strokovni obravnavi stopnjujejo glede na resnost stiske, ki bi jo posameznik lahko doživel po sami intervenciji. Na tem mestu moram poudariti, da psihološke podpore nihče od nas ne jemlje z rezervo, ali pa da bi jo celo zavračal v smislu, da gre tukaj za prikaz šibkosti posameznika. Zavedamo se namreč, da je to pomemben del, ki je nujno potreben, če želimo, da imamo v enoti visoko motivirane člane, ki bodo svoje poslanstvo opravljali skozi leta. Ne pa da bodo ti izgoreli oziroma obupali že po kratkem obdobju posredovanja, obremenjeni s travmatičnimi izkušnjami iz intervencij.

Kakšna je vaša vizija enote za prvo pomoč v bodoče? Imate z njo kakšne posebne načrte?

Moja vizija je dobro opremljena, usposobljena in visoko motivirana ekipa, ki lahko uspešno posreduje na najtežjih intervencijah, kjer res odločajo sekunde. Zelo veliko dela smo v zadnjih dveh letih že naredili, vendar mi je kot poveljniku zelo pomembno, da ne zaspimo na usvojenih lovorikah, ampak stalno iščemo novo znanje, nove pristope ter obnavljamo že obstoječe znanje in veščine. Smo sicer šele na začetku poti, ampak vse kaže na to, da je prihodnost enote svetla. Veliko je seveda odvisno tudi od samih finančnih sredstev, zato vizijo redno prilagajamo situaciji in potrebam.

Se je odkar posredujete na intervencijah vaš pogled na življenje spremenil?

Da, konkretno. Skupek nekaterih dogodkov v zadnjih letih in posredovanje na naših intervencijah mi je prineslo drugačno dojemanje sveta okrog mene. Sicer tega ne opaziš kar iz danes na jutri, ampak sčasoma. Zaveš se minljivosti in hkrati krhkosti človeškega življenja, vidiš, da nismo večni in predvsem, da se slabe stvari ne dogajajo samo ljudem tam nekje v daljavi, ampak, da se to dogaja v naših okoljih, našim znancem, prijateljem, družini. Danes mnogo bolj cenim pristne medsebojne odnose, ker vem, da dobri ljudje v mojem življenju niso stalnica in nekaj samoumevnega, ampak se lahko kaj hitro zgodi, da nekdo odide iz tvojega življenja, ti pa imaš zanj še mnogo neizrečenih stvari. Torej, pogled na svet se je zagotovo spremenil, ampak po mojem mnenju je bila ta sprememba pozitivnaK

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.