Ko se čas ustavi! -Natalija Rus

Zapis naše članice Natalije Rus

 
Že od nekdaj globoko spoštujem reševalce, gasilce, policiste, zdravnike. Ko pa še sam »stopiš« v njihove čevlje je spoštovanj še večje.
Smo certificirani prvi posredovalci pripravljeni na posredovanje ob nujnih in življenjsko ogrožujočih stanjih. Posredujemo skupaj z reševalci nujne medicinske pomoči. Sodelujemo v dveh projektih, Evropski H2020 Aware in projekt, ki se imenuje CePPo v katerem prav tako sodelujemo z Dispečerskim centrom zdravstva Ljubljana in Reševalno postajo Ljubljana. V tem projektu pa smo ta trenutek kot edina enota za določeno obdobje povečali nabor stanj pri katerih nas lahko pokličejo na pomoč. Če smo bili prej »proženi« na hude krvavitve, sum na srčni zastoj in pa zapora dihalne poti se je s tem projektom, našo opremljenostjo in pa znanjem, katerega smo pridobili pod okriljem UKC Ljubljana povečalo. Za nami je ogromno vaj in tudi veliko intervencij.
Zadnje čase pozivnik »piska« zelo pogosto. Zadnji dve intervenciji sta bili »posebni« zato, ker je bila ena ponoči, druga pa zelo zahtevna. Ko me iz spanja prebudijo vse možne naprave v hiši, ki naznanjajo, da nekdo potrebuje pomoč sem prebujena v sekundi. Pogledam kaj je in kje je. Med tem se že oblačim v opremo.
 
Poskus samomora
Samo to vem in lokacijo. Ko se vozim na intervencijo razmišljam kaj me čaka? Je bil poskus samomora s hladnim, strelnim orožjem, gre za prerezane žile, obešanje, prekomerno zaužitje tablet….med tem misli švigajo, kje imam določeno opremo, kaj potrebuujem za določeno poškodbo, kdo od mojih (kolegov posredovalcev) je že na poti ali tam. Neverjetno koliko enih misli lahko teče skozi možgane v tako kratkem času. Po končani intervenciji še nekaj ur ne morem zaspati, v mislih grem neštetokrat čez oskrbo, ne zaspim in grem kar naravnost v službo. Ja, seveda sem neprespana in komaj čakam večer, da padem v posteljo.
 
Delovna nesreča
Le dva dni po zadnji intervenciji. Petek, ravno se preoblečem v trenerko in si mislim naj se vikend končno začne. Po napornem tednu je čas za kaj sproščujočega. V tistem trenutku pa poziv. V moji vasi, » moj rajon« Ko preberem kaj se je zgodilo, vem, da me ne čaka nič prijetnega. V treh minutah sem v popolni opremi in defibrilatorjem na kraju. Prizor ni prijeten. Fant leži na tleh v mlaki krvi. Čim hitreje pridobivam informacije, kaj natanko se je zgodilo, kako so ponesrečenca našli na podlagi tega namreč lahko predvidevam kakšne so poškodbe. Ker je nezavesten skušam o njem pridobiti čim več informacij o boleznih in podobno. Začnem po ustaljenem protokolu, preverim življenjske znake, preverim poškodbe. Hkrati imam na zvezi dispečerski center 112 kjer jim poročamo o stanju, spremembah itd. Fant močno krvavi, ni odziven, spušča zvoke a diha. Ko slišim na 112, da so reševalci že blizu, v sosednji vasi si oddahnem, saj je ponesrečenca potrebno aspirirati in vem, da to opremo imajo. Med tem se že naberejo moji kolegi posredovalci, lažje je. Več nas je, lahko obračamo v osi, lahko si pomagamo, podajamo opremo, pripomočke. Jaz sem pri glavi, kar pomeni, da sem »vodja« Pa ne v smislu glavna in podobno, temveč, da se na moj znak obrača, premika in podobno. Klečim in držim hudo poškodovano glavo. Vame zrejo oči mladega fanta, neodzivne, brez izraza, gledam jih, preverjam vsako sekundo, če se bodo zenice odzvale, poslušam dihanje, spremljam njegove zvoke. 200 procentni fokus na fanta. Okoli mene je že veliko ljudi, reševalci, naša EPP ekipa, a takrat nekako ne veš točno kdo je okrog tebe, veš samo, da vsi ki so, znajo in pomagajo. Podajamo si gaze, aspiriramo, preverjamo pulze, pomagamo reševalcem pri injiciranju zdravila. Pomagamo zdravnici pri intubiranju. Skoraj eno uro klečim v mlaki krvi, kolen sploh ne čutim več, roke pod težo glave, ki mora ostati strogo pri miru so kot beton, ne čutim nobene bolečine, nobene teže. Zunaj je hladno, a mraza ne čutiš. Ker si nisem uspela speti las, se obračam in prijazni ljudje, ki pomagajo z lučmi mi umikajo lase. Ker so moje rokavice prepojene s krvjo mi jih moja so-posredovalka vmes zamenja. Ker je fanta potrebno intubirati mi zdravnica reče, da bo preprijela glavo. Oddahnem si, saj se šele v tistem trenutku zavem, da sploh ne čutim več kolen, da imam mravljice v rokah.. preprimeva glavo, klečim naprej, držim pripomočke, podajam zdravnici stvari, ki jih potrebuje…še vedno zrem v oči iz katerih odhaja življenje. Moji kolegi začnejo s stisi prsnega koša, oživljajo. Naš vodja Klemen skrbno skrbi za menjavo pri oživljanju. Kako zelo sem ponosna na našo ekipo, tako usklajeno, tako mirno a brezhibno! Vesela sem, da nas je toliko, ker lahko za trenutek vstanem in pretegnem noge, ki so potrebne menjave položaja. Pogled se mi ustavi na ljudeh, ki so tam, stran od prizora. Prijatelji, sodelavci tega fanta. Tišina, nekateri jokajo, vidim fanta, ki moli, zaskrbljene obraze. Ozrem se nazaj na ekipo. Šele ta trenutek opazim kdo vse je okrog nas. Policist, ki že ves čas osvetljuje prizorišče, neznan moški, ki mi je popravljal lase in tudi pomagal z lučmi, naša ekipa se izmenjujejo pri oživljanju..ogromno ljudi, vsi z enim in edinim ciljem, ohraniti življenje mladega fanta. Čas v teh trenutkih ne šteje, kot bi se vse življenje okoli ustavilo in je tam samo človek, ki mora preživeti. Ko je nesrečni fant stabiliziran ga prenesejo v reševalno vozilo, tam se nekaj trenutkov še odvija potrebna oskrba, nato se odpeljejo.
 
 
Konec intervencije? Še zdaleč ne!
Sledi pospravljanje opreme, pogovor s policistom kriminalistom, posredovalci-13 nas je bilo se zberemo na kupu. Slečemo krvava oblačila in se odpeljemo na našo enoto. Po vsaki intervenciji imamo namreč analizo in dopolnimo opremo, ki smo jo porabili. Ko se preobujem, preoblečem, umijem grem na enoto. Halo, kaj pa je zdaj to? Rahlo se mi tresejo kolena, adrenalin popušča, telo se oglaša, žejna sem, noro me bolijo roke..Z ekipo gremo čez intervencijo, kdo je bil prvi, drugi, kaj smo delali, kako smo delali…ko vse predelamo gremo domov.
 
Pa se je intervencija končala? Ne, zame še ne.
Odvisno od poškodb, odvisno kako zahtevno je bilo posredovanje. Pravilo je, da nesreča ostane tam kjer se je zgodila, da misli preusmeriš, da stvari predelaš. Naš vodja stalno ponavlja, če ima kdo težave naj pove, naj se pogovori z zaupnikom, naj prosi za pomoč. Eh, to bom pa ja predelala, saj ni prva intervencija. Hm pa ni vedno tako. Sam prizor, kri in vse kar spada zraven mi ne predstavlja težav. Ko vse pride »za mano« se težko znebim fantovih oči, zvokov hropenja. Ko vidim njegovo sliko v časopisih in na spletu, kjer pišejo o nesreči me spet spremljajo njegove oči. Mlad fant, star toliko kot moja hči, ki sem mu prigovarjala, naj diha, naj zdrži, naj da zadnje atome moči, da zmaga. Vsak dan se peljem mimo kraja nesreče in vsak dan so misli še tam. Vem, da bo čez čas vse ok. Vem, da bomo tako jaz kot vsa naša ekipa na naslednji intervenciji dali spet svojih 200% od sebe. A na koncu smo tudi mi samo ljudje in določeni dogodki nam pustijo sledi.
 
Kaj lahko storiš TI?
Veliko! Ko nesrečo, poškodbo, nujno stanje javiš na 112, če je le možno določi nekoga, da nas počaka ob cesti. Če je noč, prižgi čim več luči. Če imaš domačo žival, ki bi lahko postala nemirna jo zapri na varno mesto. Pripravi čim več informacij o poškodovancu, obolelemu. Poišči zdravila, ki jih jemlje. Poskrbi za svojo in našo zaščito, nadeni si masko!
Če smo zunaj, pomagaj, zavaruj kraj nezgode, pomagaj, da imamo čim več luči, usmerjaj policiste, reševalce do kraja dogodka. Ni potrebno, da se ukvarjaš s ponesrečencem veliko lahko pomagaš z zgoraj naštetim. Zelo nam lahko olajšaš naše delo. Hvala ti!
 
 
Natalija Rus,
Enota za prvo pomoč, Gasilske Zveze Vodice
Del ekipe za prvo pomoč
Share on facebook
Facebook

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja